Pisane maske iz Barbarine domače delavnice

Naslovna slika: Katero masko želiš?  (Foto Božena Ambrozius)

Pomanjkanje zaščitne opreme je v zadnjem času ena najbolj vročih tem v Sloveniji. Pristojni, v iskanju hitrih rešitev za kakršno koli ceno, sklepajo milijonske pogodbe s posredniki in naivno nasedajo (ali pač ne?) celo zaupanja povsem nevrednim partnerjem. Neverjetni zapleti z dobavo in spremljajoče afere povzročajo nezaupanje, ogorčenje in sprožajo vprašanja. (Več o tem lahko preberete na primer na spletnem portalu necenzurirano.si). Naj jih navedem le nekaj: Kako je mogoče, da med krizo tako izrazito postavljamo v ospredje (panično) kupovanje opreme na tujih trgih? Zakaj ne bi pomembnega deleža zaščitne opreme izdelali doma? Zakaj ne bi na primer izdelave mask za splošno javnost in druge opreme iz blaga ponudili izkušenim slovenskim šiviljam in podjetjem, kolikor jih je še ostalo od nekdaj cvetoče tekstilne industrije? Od 50 milijonov državnih sredstev so jih kar 49 pridobili posredniki; le dober milijon je ta hip pripadel domači proizvodnji zaščitnih mask!

Krize, na srečo, izpostavijo tudi občudovanja vredne človeške lastnosti: samoiniciativnost, ustvarjalnost, empatijo, povezovanje, solidarnost ... In tako so pred dobrim tednom dni šivilje ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra začele šivati zaščitne maske, ki jih bodo v skrajni sili uporabili v bolnišnicah, in s tem sprožile pravi plaz.

Med prvimi, ki so sledili zgledu šivilj UKC, je bila koprčanka Barbara Gogala. Svoj najljubši hobi, lončarstvo, je začasno zamenjala s šivanjem, ki ga tudi dobro obvlada. »To je moj način spopadanja s stresom«, pravi. »Med običajnimi reakcijami na stres (boj-beg-zakrčenost), sem izbrala šivanje kot svojo vrsto »boja««.

Najprej se je na internetu in z izdatno pomočjo prijateljice Darje Vuga poučila, kako je treba narediti masko, da bo čim bolje varovala pred okužbo. Čeprav so mnenja o učinkovitosti doma narejenih mask deljena, so jo opogumili izsledki raziskave univerze v Cambridgeu, ki je pokazala, da je boljša tudi doma narejena maska kot nobena.  Še najboljši doma narejen približek kakovostnim maskam so maske, narejene iz inleta, zelo goste bombažne tkanine, ki se uporablja za pernice, blazine, prešite odeje in vzglavnike. Kasneje so tudi slovenski mladi zdravniki svetovali, naj ob izhodih od doma nosimo masko, četudi iz blaga, kot dopolnitev drugim varnostnim ukrepom glede higiene in omejevanja stikov, ki jih že itak izvajamo. In končno je še UKC objavil napotke za domačo uporabo pralnih zaščitnih bombažnih mask. 

Delovni kotiček z Bagatovo Ružo Step (Foto Barbara Gogala)

Barbara je začela šivati maske, takoj ko se je ob zapovedani samoizolaciji prenehala vsakodnevno voziti v službo v Ljubljano; zdaj dela od doma. Pravi, da je šivanje njenih mask kar zamudno, ker nanje ne prišije elastike, pač pa štiri bombažne trakove za zavezovanje; tako jih je mogoče prati in likati. Doslej je sešila že 110 mask različnih barv in vzorcev. Na dan jih naredi povprečno 15, njen dnevni rekord pa je kar 30 mask! 60 jih je podarila sodelavcem v službi, ostale sorodnikom in prijateljem. 

Barbara je doslej izdelala 110 zaščitnih mask. 60 jih je podarila sodelavcem, 50 sorodnikom in prijateljem.

Narejene so iz dveh slojev blaga z žepkom, v katerega je mogoče vstaviti dodatno filtrirno tkanino – kos kuhinjske krpe ali filter sesalnika za prah. Da bi se bolje prilegale, na zgornjo stran vstavi pocinkano žičko, kakršne prodajajo za delo na vrtu. Zgornja trakova se zaveže nad ušesi na zatilju, spodnja dva na zadnji strani vratu. Blaga ji zaenkrat ni bilo treba kupovati, v omari je imela namreč precej ostankov iz preteklih let, ko je veliko šivala, pa rjuhe, ki jih ne uporablja več. »Prava win-win situacija«, se pošali. »Počistim zaloge, pa še nekaj koristnega ustvarim«. Ker starih zalog zmanjkuje, bo v prihodnje šivala maske iz medicinskega blaga, kakršnega so uporabljale šivilje UKC.

Dvoslojna maska iz čvrstega bombažnega blaga vsebuje žepek za dodaten filter (Foto Barbara Gogala)

Običajno priporočajo, naj maske peremo v stroju na 60 ali, še bolje, na 90 stopinjah Celzija. Barbara pa se je domislila enostavnejšega, sprotnega načina razkuževanja: ko pride domov, vrže masko v posebej za to določen lonec, prilije nekaj vode in kapljo čistila, masko prekuha in jo nato še prelika.

Ko mi je Barbara z balkona svojega stanovanja pokazala nekaj mask in mi vrgla tisto, ki mi je bila najbolj všeč, mi je bilo kar žal, da je iz varnostnih razlogov nisem mogla opazovati in fotografirati pri delu. Ko pa jo v domišljiji vidim ob šivalnem stroju, med kupi blaga in pisanih mask, se mi zdi presneto podobna najljubši literarni junakinji mojega otroštva, samosvoji, pogumni in nesebični Piki Nogavički.

Barviti končni izdelki (Foto Barbara Gogala)