Dva obraza premagovanja virusa, pri enih ponos in pri drugih sram

Naslovna fotografija: Janez Janša in Jacinde Ardern nagovarjata državljane

Ko sva z dragim pred slabimi tremi leti potovala po Novi Zelandiji, sem bila prijetno presenečena, koliko ljudi je poznalo Slovenijo ali so jo celo obiskali. Ob najinem navduševanju nad lepotami daljne dežele je bil pravi balzam poslušati odgovore domačinov, da je tudi pri nas čudovito in raznoliko, da smo kot majhna Nova Zelandija z izredno prijaznimi ljudmi. Res dober občutek, ko si ponosen na svojo domovino in čutiš, da je v resnici tako.

Zdaj z občudovanjem in kančkom zavisti spremljam, kako se je Nova Zelandija spoprijela s pandemijo in nastop njihove premierke Jacinde Ardern, ki je tako prešerno razglasila, da so premagali virus. Tako iskreno se je veselila skupaj z državljani, da je ob novici, da je država "čista", kar zaplesala in to veselje delila z vsemi. 

Njihov uspeh je rezultat velikega zaupanja v premierko in pozitivnega kolektivnega duha, ki ga je Jacinda Ardern nenehno spodbujala. Veliko občudovanje je požela že po terorističnem napadu v Christchurchu lani marca, ko so jo mediji in analitiki po vsem svetu postavljali za vzor, ker da je odločna in hkrati sočutna ter ima pravo voditeljsko držo, ki je v današnjem svetu populističnih politikov močno primanjkuje.

Tudi v Sloveniji smo se prebivalci izkazali, dosledno smo spoštovali ukrepe in ostajali doma, z balkonov je zvenela pesem, naši glasbeniki so nam podarjali minute sprostitve in dobre volje, odkrivali smo neštete poti v naravi, še neraziskane domače lepote. Vse ostalo pa z deželo Dolgega belega oblaka nima nič skupnega. 

Tri mesece se ta vlada že trudi, da moja in samopodoba sodržavljanov pada in pada. Da strmoglavlja ugled države in da iz zgodbe o uspehu postajamo država, ki krši demokratične norme, s človekovimi pravicami, neodvisnostjo strokovnih ustanov in medijev na čelu. Namesto spodbudnih nasmehov, pohval in spodbud, smo deležni nenehnih mrkih napadov in ustrahovanja.

Ob takem vodenju seveda ni mogoč pozitiven kolektivni duh. Pravzaprav se oblast zelo trudi, da ga ne bi bilo. Zato vedno znova podžiga razdvajanja in razkol, ki jih brez teh političnih kreatur v Sloveniji že zdavnaj ne bi bilo več. 

A  saj zmoremo združiti nasprotna, pozitivna stremljenja, kajne?