Sedaj, ko je otrok doma … je priložnost, da dobi iskrice v očeh

Naslovna slika: Deček ob samostojnem učenju (Foto: Tinka Podjavoršek)

Navajeni smo misliti, da otrok za učenje rabi vodenje, bodisi učitelja ali starša. Pa je to res? Kaj se dogaja z otrokom, ki ima to srečo, da je ob njem nekdo, ki v otroku vidi osebo, ki se VEDNO LAHKO UČI tudi SAMA?

Otrok se namreč že rodi z nagnjenostjo do raziskovanja, do odkrivanja vsega okoli sebe. Nenehno je zazrt v dogajanje okrog sebe, nikoli mu ni dolgčas – dokler (sicer dobronamerni) odrasli ne začne odločati o njem na »odrasel« način. Ko začnemo otroka siliti v učenja, za katera (še) ni pripravljen ali ga mogoče niti ne zanimajo, a so nam odraslim TAKO pomembna. Če ga silimo v učenje, sčasoma izgubi voljo do raziskovanja in veselje do šole. 

Otroka učimo z zgledom. In z našim nevidnim miselnim poljem, v katerem tičijo nevidne zapore. Če odrasli misli, da otrok nič ne zna, da ga je treba stalno poučevati, se bo otrok tako tudi odzival, saj želi ugoditi avtoritetam. Tudi ko odraste, ne bo ravnal drugače. Nekateri se sicer kot otroci upirajo, a ker večina sledi avtoriteti, se sčasoma vdajo.

Otrok se uči tudi ob gospodinjskih opravilih (Foto: T. P.)

Če se odrasel človek zaveda lastnega dostojanstva, zna spoštovati tudi otroka in njegovo enkratnost. Zaveda se, da je v otroku unikaten potencial, ki mu omogoča samostojno učenje, če odrasli to dovolimo. Če torej otroku zaupamo, da zmore sam, bo samodejno nadaljeval že prirojeno samostojno raziskovanje, ki je del samoučenja. Pogoj za to je seveda odrasla oseba, ki sama sebi zaupa, ki je tudi kot učitelj (ali kot starš) ohranila veselje do (samo)učenja in to podpira tudi v otroku, v učencu.

Vse se stalno spreminja in tako se tudi mi. Otroci imajo vedno več možnosti, da koristijo najrazličnejše vire informacij, obvladajo internet in niso več odvisni od učbenikov.

Kar rabijo je podpora, da se učijo sami, da si nabirajo izkušnje, kako priti do znanj, ki jih veselijo, pa tudi do znanj, ki so v trenutni situaciji potrebna za tekoče šolsko leto. Zato zaupajte otroku, spodbujajte ga, naj najprej sam poskusi odkriti, kako bi se določeno snov naučil. Pri tem pa naj bo vključen tudi v gospodinjski vsakdanjik, kjer prevzema starosti primerne naloge. Če je v družini več otrok, imajo enkratno priložnost, da pri učenju drug drugemu pomagajo, da učijo drug drugega in se tako krepijo v enkratni izkušnji koristnega sodelovanja, ki v njih razvija sočutje.

In v otrokovih očeh bodo zasijale iskrice zadovoljstva.