Kot v dobrih starih časih - Nova Zelandija, II. del

Nova Zelandija je tako velika in raznolika, da je v enem mesecu ni mogoče povsem prekrižariti in spoznati. Zato je potrebno narediti načrt prioritet, se odločiti za prevozna sredstva, hitrost potovanja in se pri tem ne ozirati na vreme. V enem dnevu lahko doživiš skoraj vse letne čase, zato se moraš pač prilagajati in se slačiti ter oblačiti. Potrebno je upoštevati, da so avtoceste samo v Aucklandu in v okolici, da lahko v eni uri prepotuješ približno 80 kilometrov, zlasti na Južnem otoku, da je bil pred dobrim letom potres in so nekatere povezave na njegovi vzhodni obali otežene. Kot tudi, da je življenje v deželi vsaj 30 odstotkov dražje kot v Sloveniji. Nova Zelandija sodi s svojim malim odprtim gospodarstvom med najbogatejše države sveta.

Ste vedeli, da v Novi Zelandiji poznajo univerzalno pokojnino? O tem v naslednjem prispevku.

Imeli smo prednost, ker je nečakinja Ika v različnih krajih Nove Zelandije že nekaj mesecev preživljala tako imenovane delovne počitnice (working holidays), imela je avto in cilj, kaj vse si moramo v dveh tednih skupne poti po Severnem otoku ogledati. Kot že rečeno, smo začeli v Wellingtonu, kjer je bila direktorica hotela naših prvih treh noči Bosanka. Takoj smo dobili občutek domačnosti, topel objem in obudil se je spomin, zakaj so družine sredi devedesetih bežale iz BiH – “moji otroci tam niso imeli prihodnosti”, je povedala sicer z grenkobo v očeh, a vsa nasmejana in zadovoljna z novo domovino.

Tako kot v v odmerjenem času nismo uspeli spoznati celotne dežele, ni mogoče v takem zapisu opisati vseh krajev, značilnosti, občutij, spoznanj, odnosov, razširjenih oči, pogledov v daljave, osupljive lepote, vseh odtisov v srce. Nekaj naj povedo fotografije, moji poudarki pa zajemajo tista doživetja ali opažanja, ki jih pri dosedanjih potovanjih nisem zaznala ali me niso presunila, ali pa so me navdala z željo, da bi bilo tudi pri nas tako. 

V Novi Zelandiji nikakor ne gre pričakovati arhitekturnih presežkov ali posebnega urbanizma. Do začetka 19. stoletja so tam živela maorska plemena, evropske naselitve so se začele šele po letu 1830 in zgodovinskih stavb seveda ni. Tudi odnos do hiš je povsem drugačen. Zidanih je zgolj za vzorec, vse so več ali manj preproste lesene, ki jih po želji enostavno preseliš ali zapustiš. Wellington ima nekaj stolpnic in novejši city, a to ni njegova privlačnost. Srce je na Cuba Streetu s tipičnimi pubi, ob morju, v dih jemajočem parku, v razgledih. Ljudje živijo v hišah na okoliških gričih in kratke razdalje jih ločijo od kolonij tjulnov, vinogradniške regije Martinbourgh, od Južnega otoka … Mesto utripa mlado kot pravzaprav vsa dežela.

Manjša mesta pa so kot iz serije “Hišica v preriji”. Nizke stavbe, verande, angleško urejene okolice. Novozelandsko podnebje so na nek način mokre sanje Angležev. Vse uspeva in še več, zato so vrtovi in parki prava paša za oči. 

Že kmalu opaziš neke vrste ležernost, nikomur se nikamor ne mudi, vsak si z veseljem vzame čas, da poklepeta, ponudi nasvet ali informacijo, te obda s prijaznostjo in nasmehom ter seveda obveznim “od kod prihajaš?”. Pravzaprav je to običajno povod, da začnejo pogovor, saj so izredno odprti, komunikativni in dobro razpoloženi. Večina jih je že slišala za Slovenijo, mnogi so jo tudi že obiskali in bili navdušeni nad njeno naravo in raznolikostjo na tako majhnem prostoru. Adrenalinci so vedeli tudi za Sočo, smučišča, gore.

Kivija spoznaš tudi po skoraj obveznih kratkih hlačah in japonkah ali coklah, ki jih nosi ne glede na temperature, celo v snegu. Razen v Aucklandu, kjer srečaš obleke in kostimčke, so ljudje oblečeni športno in udobno. Tudi obiskovalci in številni migranti se kmalu nalezejo sproščenosti, zato je vzdušje vseskozi zelo prijetno.

Queenstown - južni otok

Velikokrat sem pomislila, da je tako kot v dobrih starih časih. Radijske postaje, ki so bile stalni spremljevalec vožnje, so vrtele glasbo iz sedemdesetih in osemdesetih. V pubih je bilo živahno ob podobni glasbi, biljardu, skupnem gledanju rugbyija in nogometa, petju, šanku, druženju. Le redkokdaj sem opazila, da kdo strmi v mobilni telefon.

V večini manjših mest so trgovine ob nedeljah zaprte, velikih nakupovalnih središč, razen v večjih mestih, je le za vzorec. Ob sobotah ali nedeljah so po mestih tradicionalne tržnice, ki so spet priložnost za druženje ob prigrizku in pijači, nakupovanje pa bolj spominja na srečanje starih znancev, ki uživajo v ustvarjalnosti, sveži zelenjavi in domačih dobrotah. Parki in travniki so namenjeni ljudem, zlasti otrokom, na njih posedajo, se igrajo, uživajo. Prav gibanje v naravi oziroma ljubezen do gibanja v vseh mogočih oblikah je ena glavnih značilnosti dežele, ki te tako hitro očara.

Blenheim - južni otok
Blenheim

Rotorua - severni otok
Rotorua

Edina oblika zaposlitve - pogodba

Obremenjeni z našimi neštetimi oblikami zaposlitev, neskončnimi razpravami o minimalni plači, socialnih transferjih in pokojninah, s fleksibilnostjo zaposlovanja, novimi in novimi obskurnimi popravki delovne zakonodaje, smo težko verjeli, da je vse to možno urediti povsem preprosto. Ampak je. 

Na Novi Zelandiji poznajo samo pogodbo o zaposlitvi in pika. Če delaš nekaj ur, nekaj dni, mesecev ali let. Vse je zapisano v pogodbi o zaposlitvi. Ni espejev in popoldanskih espejev, ni študentskega dela, brezpravnih delavcev pri posrednikih ter vseh drugih “kreativnih” oblik, ki smo jih v Sloveniji pogruntali v zadnjih 25 letih, da bi zadovoljevali določene lobije, predvolilne apetite; da bi ustvarili izredno zapletenost in popolno netransparentnost. 

Na Novi Zelandiji je povsem nasprotno. Transparenten, zelo fleksibilen, enostaven sistem in močan trg dela, zaradi katerega tudi domači v večjem številu ne odhajajo več v tujino, predvsem v Avstralijo (ta ima nekoliko višje plačilo za delo), ampak ostajajo doma. Zato pa se povečuje interes za delo na Novi Zelandiji in nova vlada že nekoliko zaostruje migracijsko politiko. Pritisk s Kitajske, iz Indije in s tihomorskih otokov je namreč velik, v Novi Zelandiji pa skrbijo tudi za demografsko politiko, pri kateri ne želijo prehitre rasti prebivalstva na račun tujcev. 

V letu 2016 je prišlo 129.000 ljudi, ki so ostali leto ali več na delu v Novi Zelandiji. Vsako leto ima možnost za to tudi 100 Slovencev. Ko gredo skozi kar zahteven izbor (dolgo anketo je treba izpolniti v 15 minutah in kdo je hitrejši, uspe), vse ostalo steče hitro in gladko, je iz prve roke povedala Ika. Priletiš v Auckland, kjer pooblaščene agencije poskrbijo za potrebne dokumente in delovno vizo, potem pa v dveh, treh dneh že iščeš delo oziroma že delaš: nabiraš jabolka ali kivije, delaš v domu upokojencev, gradbeništvu, gostinstvu, vinogradništvu in vinarstvu, lahko učiš smučanje in podobno. Lahko se odločiš tudi za “wwoofing” (https://wwoofinternational.org/), ko za hrano in prenočišče živiš in delaš na kmetiji, pri na primer starejšem paru za pomoč v gospodinjstvu in na vrtu. Vse bolj so iskani tudi visoko kvalificirani kadri, zaradi potresa v Christchurchu in na vzhodni obali Južnega otoka prihaja tudi veliko ljudi, ki pomagajo pri sanaciji. 

Vse te oblike so zelo privlačne za mlade, saj tako združijo svojo željo po potovanju in raziskovanju Nove Zelandije s pridobivanjem novih izkušenj in mnogimi novimi prijatelji, vse stroške pa zmorejo pokriti z lastnim zaslužkom.

 Wellington

Še podatek, da tam ne poznajo minimalne mesečne plače, pač pa minimalno urno postavko, saj je možno delati pač različno število ur na dan, na teden ... Izplačila so običajno tedenska. Za leto 2017 je moral delodajalec plačati najmanj 11 evrov na uro, povprečna urna postavka pa je bila v javnem sektorju nekaj čez 22 in v zasebnem skoraj 17 evrov na uro. Povprečen mesečni zaslužek se tako giblje od 2.600 do 3.100 evrov. Zneski so neto. Podrobno je mogoče o sistemu zaposlovanja zvedeti na tej povezavi https://www.employment.govt.nz/. Ko gre za tujega delavca, mu ob odhodu obračunano in zadržano dohodnino vrnejo. 

Auckland