Obnovljeni škedènc v Sokoličih

Škedenci so izviri vode, torej studenci. Odkar imamo vodovod, so utonili v pozabo. Pa bi jih bilo vredno obuditi, živa voda postaja namreč dragocenost. Pri nas se nahajajo skorajda le v sivi Istri, ki premore flišne plasti, na katerih se je voda ustavljala in potem nekje izvirala. Ni jih seveda na Krasu, ne na beli (zakraseli) Istri nad kraškim robom, razen redkih izjem. Imena zanje so se prilagajala ožjim vaškim narečjem, od skadanca do škadene ali škedenca. Če je bil vir močan, so ga imenovali vruja, kot na primer tisti izvir pod Žernjovcem. Do nastanka sodobnega Rižanskega vodovoda so bili poleg vodnjakov edini viri pitne in gospodarske vode v Šavriniji in notranjosti slovenske Istre.

Škedence so ljudje častili skoraj po božje in jim izkazovali čast tako, da so jih uredili po svojih resnično najboljših močeh. Nastale so edinstvene stvaritve v tehniki suhega zida. Vsak izvir vode so skrbno obdelali s kamnito fasado, podnožjem, zaklonom, okolico; razvil se je kot objekt za zajemanje pitne vode, druženje, mesto postanka med delom, napajanje živine, pranje perila, … ohranjali so čisto vodo in čim lažji dostop do nje. Seveda, brez njih je bila rešitev edino preselitev na mesta, kjer je zadosti vode. Pa so ostali v svojih vaseh, in bilo jih je nekajkrat več kot danes, da ne štejem še živine in drobnice, ki sta bili še veliko večji potrošnici vode od ljudi.

Vprašajte nonote, od kod so nekdaj dobivali vodo za preživetje. Za njimi tega ne bomo vedeli več, če se ne potrudimo ohraniti ta zgodovinski, bivanjski in ekološko prepotreben spomin in to gospodarsko vrednost.

Potrebno bi bilo tudi popraviti, vzdrževati in tako ohraniti studence in se pri tem nasloniti na uporabljeno tehniko suhozidne gradnje. 

Škedenci so v mednarodnem merilu edinstvena pričevanja suhozidnih spretnosti in bivanjske kulture prebivalcev v naših krajih ter pomembna sestavina naše identitete.

Pa stopimo do enega od njih in naj nam razkrije razkošje svoje bivanjske pričevalnosti.

Škedenc v Sokoličih nekoč in danes

Nekoč, to je med obema vojnama, je v Sokoličih živelo okoli 50 ljudi, popis iz leta 2002 pa je pokazal, da tam ne živi nihče več. Danes je ta slikovita vasica skorajda v celoti obnovljena, vrnili so se nekdanji prebivalci in prišli tudi novi.

Sokoliči; desno zadaj Sočerga (Foto Jernej Soban)

Nas pa zanima, kako so se v preteklosti oskrbovali z vodo. To so bili neki drugi časi. Ljudem se je zdelo povsem običajno, da so hodili po vodo na izvir in jim ni bilo težko. Škedenc v Sokoličih je bil nekaj sto metrov daleč in pošteno nižje pod vasjo; domačini vedo povedati, da je le redkokdaj presahnil. 

Strma pot proti škedencu se začne skoraj neopazno med hišami (Foto Božena Ambrozius)

Miro iz Sokoličev se trudi, da tega koščka zgodovine ne bi pozabili. Pokazal mi je pot do škedenca. Na začetku je dokaj strma. Na strani hribine jo spremlja suhi zid, ki še danes kaže svojo nekdanjo gracioznost.

Potko obdaja še vedno soliden suhi zid (Foto Božena Ambrozius)

Nekaj metrov pred škedencem opazimo kamnite stopnice v zidu. Ti kamniti škrloni (debelejše kamnite plošče), v zaporedju štrleči iz zida, so res vredni svojega imena. Po njih si se lahko povzpel navzgor po kamnitem zidu nad njim, ko ni bilo zadosti prostora za klasične stopnice. Potem opazimo kamnito poličko za odlaganje in že smo pred samim škedencem.

Pred škedencem so v zidu zanimive stopničke in polica (Foto Jernej Soban)

Jernej fotografira škedenc (Foto Božena Ambrozius)

Morda je to res majhen korak, toda KS Gračišče se je izkazala in dala leto nazaj obnoviti zunanjost sokoliškega škedenca. Čelno stran kamnitega zida, v katerem se nahaja škedenc, so fugirali in očistili. Ben, zna biti, da fugiranje ravno ne odseva pravega časa. Postoj in pomisli slehernik, kako dragoceno mesto je bilo to. Po dolgem času je v zaledju Istre   vsaj en vodni vir obnovljen.

Obdan je z lepo zloženim suhim zidom, odprtino podpirata suhoizidani vertikali, prečno erto zgoraj razbremenjujeta poševno položeni skrili. Pred njim so na pot položene skrile, obdane s kamnitim robom. Če pogledamo v notranjost, opazimo bogato sigast strop. V njem je v tem času tudi nekaj vode. Vinko iz Sokoličev meni, da bi moralo biti vode veliko več, toda škedenc ne »štenja« več. Skozi desetletja so ga prebile korenine dreves.

Obnovljeni škedenc, v katerem voda le redkokdaj presahne (Foto Jernej Soban)

Če je vode v njem zmanjkalo, so uporabili Gradinje, drugi vodni vir, malo dlje od vasi v smeri Tuljakov. Med njima je obstajala tudi delitev dela. Škedenc je bil vedno le za pitno vodo, medtem ko so v Gradinju prali perilo in gnali napajat živali. Kadar pa je res trda predla, so morali še dlje pod Tuljake, kjer vode na izviru ni zmanjkalo nikoli.

Hoditi po vodo je bil skoraj obred. Žene so jo nosile v vedrih, tako da so dale na glavo svitek in nanj položile vedro. Možje so vedra nosili v rokah – običajno kakšnih 20 litrov naenkrat. Za potrebe družin je bilo treba k škedencu večkrat na dan. Pot je bila tako ozka, da so morali paziti pri srečevanju. Lahko si zaslišal tudi kakšno pesem, pa opazil kakšen vroč ali sramežljiv pogled med mladimi. Znali so se tudi pokregati okoli vode, kdo jo bo vzel prej. Tako pove Silvana, ki je bila po vojni še otrok, da so jo ženske enostavno odrinile, češ »ti si še mlada in imaš dovolj časa«, napolnile svoja vedra in odšle. Sama pa je v temno noč čakala, da se je zopet nabralo dovolj vode. Ja, vode ni bilo vedno na pretek.

Potem se je zgodila tehnološka revolucija. Pr' Triparju so kupili mušo od Livijota iz Rèparca. V dveh bisagah je lahko prinesla kakšnih 40 litrov vode naenkrat. In življenje je postalo lažje. Ta muša je imela svojo pamet. Nikdar ni hotela prek kamnitega predpraga škedenca. Vinko pravi, da jo je enkrat končno spravil čez, toda skoraj jo je moral nesti. So pa nastale prometne težave, kajti muša, oprtana s posodami, je zasedla celo stezo proti škedencu.

Se pa je tudi njej v Sokoličih iztekel čas. Pri hiši so zgradili zbiralnik za deževnico in muša je morala naprej v Lukine, kjer je opravljala podobno delo, medtem pa je tehnologija le še napredovala. Sedaj je vozila polprikolico, s katero je bilo mogoče po ravnem v štirih sodih prevažati 200 litrov vode naenkrat.

Še prej so pr' Triparju kupili pralni stroj. Takšen s stolitrskim zbiralnikom za vodo. In pravi Delja, da je, ko je stroj tisto uro ali več kuhal perilo, imela ravno toliko časa, da je kakšnih osemkrat skočila po vodo, da je lahko oprala eno žehto perila. To je to, napredek se je odrazil v povečani porabi vode. Kaj bi na vse to rekle današnje gospodinje, ki obvladajo le »push button« tehniko? Današnji pralni stroji sicer porabijo »samo« kakšnih 70 litrov vode na pranje, perejo pa do nezavesti pogosto.

Drugače raje ne omenjajmo, kako so se sokoliške žene mučile s pranjem perila, preden so prišli pralni stroji. Prale so ga na potoku, nato pa prenašale do Gradinja na izplakovanje. Priročno so ga sušile po okoliških vejah, da ni bilo treba nesti toliko teže.

Miro pravi, da je smotrno povezati obnovljeno pot do škedenca in njega samega s slapom Veli vir in narediti novo pešpot. Vse to bi zagotovo prispevalo tudi k razvoju turističnega obiska v Sokoličih. Nič, obiščite Sokoliče, pa kmetijo Sokoliči in lepo obnovljen puč pred vasjo, pa poglejte po domačinih (narečna fraza: stopite v stik, seznanite se, povprašajte po), pa Veli vir, pa dvanajst slapov v Dolenjščini, pa sveto Evfemijo, ko ste že ravno na poti mimo nje, pa ta naš škedenc.

Vzorno obnovljen puč v Sokoličih (Foto Jernej Soban)

Goska je v puču našla prav posebno zatočišče (Foto Jernej Soban)

Poti proti Velem viru ne morete zgrešiti (Foto Jernej Soban)

Slap Veli vir pod vasjo (Foto Božena Ambrozius)