Premier za parcialni in ne javni interes

Asociacije mlajših na pojem"mediji v Sloveniji" ("Odnos do medijev", Valicon, 2016).

Predsednik vlade se tri leta in pol ni oglasil v zvezi z mediji, medijsko strategijo ali prenovo medijske zakonodaje, čeprav se je ves čas na tem področju veliko dogajalo. A seveda nič zgodilo. Zdaj pa kar naenkrat popusti pritiskom radiodifuznih medijev oziroma programom posebnega pomena in naroči rešitev njihovega financiranja v dveh tednih. Na Ministrstvu za kulturo od maja 2016, ko je strokovna komisija oddala izhodišča medijske strategije, pa vse do danes niso uspeli pripraviti niti medijske strategije, ki bi zadovoljila vlado in SMC, zdaj pa bodo parcialno spreminjali zakon.

Človek bi rekel, “o, bog oprosti jim, saj ne vedo, kaj delajo”, če ne bi minister Anton Peršak za Večer zelo prostodušno razgalil, da pač ne razumemo, kako te stvari funkcionirajo. Niso pomembni poznavalci področij, strokovnjaki, raziskovalci, analitiki, praktiki. Vse strokovne študije, strokovne komisije in podobne strokovne podlage so pač zgolj balast, pesek v oči javnosti na javne stroške. Izbranci vendar vedo, kako stvari funkcionirajo: politične stranke se pogajajo, poslušajo lobiste in razne svetovalce, ocenjujejo, kako bo kakšna odločitev vplivala na njihove rejtinge ter interese, sklepajo kompromise in se odločajo. Tako se dela politika v kulturi, medijih, Luki Koper, v lokalni samoupravi, zdravstvu…, tako se kadruje v državnih službah in podjetjih. Kaj jih briga država in državljani, pomembne so osebne ambicije in pozicije, naslednje volitve. Zgolj to so pravi cilji. 

Svoj nekoliko buren odziv naj utemeljim prav na primeru medijev in programov posebnega pomena. Vsi deležniki na področju medijev (politika je, kot kaže, takrat držala figo v žepu) so se v procesu nastajanja izhodišč medijske strategije (v letu 2016) strinjali, »da lahko Slovenija strateške cilje (zagotavljanje javnega interesa) doseže izključno s sistemskimi ukrepi na ravni celotne vladne politike in s sprejetjem zavez vseh političnih akterjev v državi.« Strokovna komisija je še zapisala: Glede na trenutno stanje na medijskem področju noben posamični ukrep (na primer sprememba posameznih členov medijske zakonodaje) ne bo prinesel zadovoljivih, kaj šele dolgoročnih učinkov. Naloga Ministrstva za kulturo je, da s svojo aktivno politiko na vladni ravni zagotovi zavezo vseh ostalih pristojnih ministrstev za doseganje soglasja o nujnosti izvajanja strateško zasnovane medijske politike. Zagotavljanje javnega interesa na področju medijev v interesu državljanov in državljank ni stvar zasebnih in parcialnih interesov katerega koli deležnika v medijski sferi, ampak je temelj učinkovite medijske politike v interesu javnosti.«

V strokovni komisiji smo skupaj ugotavljali, da je slovenska zakonodaja vprašanje javnega interesa »rešila« na najslabši možni način - že leta 2006 je uzakonila javni interes, ki ga do novega zakona sploh ni mogoče spreminjati, pa naj se na medijskem področju dogajajo še take revolucije. Prav tako sofinanciranje medijev, kot ga določa zakon, proizvaja številne negativne posledice.

Zato smo med najpomembnejše strukturne ukrepe uvrstili zagotavljanje ustreznih delovno pravnih pogojev za delo novinarjev in novinark, podporo njihovem izobraževanju, podporo neprofitnim medijskim pobudam, ki delujejo izključno v javnem interesu, umiku države iz javnega servisa in ustvarjanje javnih medijev na vseh platformah. Javni interes smo videli kot pomoč pri sofinanciranju novinarskega dela, zaščiti profesionalnih standardov pri ustvarjanju programskih vsebin in ustvarjanje kvalitetnih novinarskih vsebin. „Prejemniki“ podpore v tem smislu naj ne bi bili mediji (kot podjetja) oziroma njihovi lastniki, ampak konkretni ustvarjalci s konkretnimi projekti.

Ocena slovenskih medijev po raziskavi Valicona v letu 2016.

In kje intervenira predsednik vlade Miro Cerar? Pri 30 podjetjih, ki pripravljajo programe posebnega pomena, imajo znane lastnike in jim država letno razdeli milijon in pol evrov subvencij. Od leta 2008 do lani so dobili približno 15 milijonov evrov. Na medijskih razpisih dobijo denar ne glede na kakovost projekta, ki ga prijavijo. Ob tem je treba povedati še, da nekateri izdajatelji programov posebnega pomena sploh nimajo zaposlenih ali jih imajo le zelo malo, subvencije pa lahko predstavljajo celo 70 odstotkov prihodkov.

Programom posebnega pomena se torej podeljuje državna pomoč, hkrati pa kriteriji nadzora in udeležbe javnosti v upravljanju njihovega delovanja niso določeni skladno z evropskimi zahtevami. Tako kot je v primeru javnega zavoda RTVS prav zaradi njegovega specifičnega pomena pri izvajanju javne službe z zakonom urejen javni nadzor, tako na programski kot tudi na upravljavski ravni, bi moral biti nadzor urejen tudi za programe posebnega pomena. Samo tako bi bilo mogoče zagotoviti stabilnejše in dolgoročne vire financiranja teh programov v delu, ki se nanaša na zagotavljanje javnega interesa. Ob tem se velja vprašati (komisija se je), zakaj se takšen status ne podeli tudi splošno informativnim tiskanim medijem ali elektronskim publikacijam. Javni interes pač ne more biti vezan na pravni status izdajatelja kot tudi ne na platformo, po kateri se distribuirajo vsebine v javnem interesu. 

Za občutek, kakšen »kažin« vlada na področju medijev, svetujem obisk »razvida medijev«. Po aktualni in zastareli zakonodaji ter razumevanju politike, kaj so mediji (občinska glasila, razni informatorji...), jih imamo v državi skoraj 2.200. Torej en medij na 800 prebivalcev ali več medijev kot profesionalnih novinarjev. 

Barbara Verdnik, Škofije