Skupaj beremo

Ilustracija: Tanja KomadinaČe otroku beremo (le!) 15 minut dnevno, to pozitivno vpliva na njegovo inteligentnost, šolsko delo, empatijo in socialne spretnosti, dokazujejo mednarodne študije. Raziskave tudi kažejo, da na otrokovo prihodnost bolj vpliva ljubezen do branja kot njegov družbeno ekonomski položaj. 

Zato široko zasnovana kampanja Evropa bere spodbuja in povezuje številne aktivnosti, da bi dvignili zavest o pomembnosti izobraževanja in pismenosti, še posebno v zgodnjem otroštvu. Z (letos drugim) Nacionalnim mesecem skupnega branja, ki se je pričel na Mednarodni dan pismenosti in se izteče to nedeljo, se evropski kampanji pridružuje tudi Slovenija.  Do 10. oktobra je v okviru Nacionalnega meseca skupnega branja 228 izvajalcev pripravilo kar 718 dogodkov!

Mi pa ob mesecu branja objavljamo osebne zapise nekaterih donatorjev knjig prvi vaški knjižnici v Slovenski Istri - o tem, kaj nam pomenijo knjige, zakaj jih radi beremo, kupujemo, si jih izposojamo in podarjamo.

Moja svetinja že iz časov fašizma

Alberta Ostan (Foto Iztok Ostan)
Morda mi knjige ne bi toliko pomenile, če v mojem otroštvu slovenska knjiga ne bi bila prepovedana. Namera italijanskega fašizma, da nas poitalijanči in si tako prisvoji Primorsko, je bila kruta in neomajna. Še močnejša pa je bila naša volja, da ohranimo svojo identiteto. Prav zato je bila naša knjiga zame svetinja. 

Po osvoboditvi je vsak dinar, ki mi ga je podaril stric, romal v knjigarno, čeprav me je mikala tudi dišeča žemljica. Tako je nastajala moja skromna knjižnica v stari, vegasti nočni omarici. Vsake nove knjige sem se neizmerno veselila in jo, kot skrbna knjižničarka, vpisala na seznam.

Moj odnos do knjige se od takrat ni spremenil. So mi pa leta prinesla nove razsežnosti dojemanja njihove vsebine. Pesnike in pisatelje, najprej domače, potem tudi tuje, sem sprva doživljala predvsem kot sorodne duše. Njihova dela so dajala moč mojim mladostniškim hrepenenjem. Ko pa so v moj notranji svet pronicala spoznanja, da je resničnost precej drugačna od mojih želja in vrednot, mi je prebiranje leposlovja dajalo moč, da sem ostajala zvesta sama sebi.

Zadnja leta spet intenzivno berem, vsaj eno knjigo na teden. Spet se pustim zapeljati v občutja iz mladosti, ki so jih leta vsakdanjega hitenja skorajda zabrisala. 

Alberta Ostan

Dostopnejše, a še vedno dragocene

Sonja Logar (Iz osebnega arhiva)
Nisem še hodila v šolo, ko mi je stara mama brala pravljice, zgodbe in še kaj iz knjig. Rada sem jo poslušala, saj je bilo vse tako zanimivo in zame novo. Ob tem pa me je učila, kako je knjiga nekaj dragocenega, kako jo moramo čuvati. Stara mama je živela v časih, ko so bile knjige redkost, zato so bile vrednota. To spoštovanje do knjig mi je ostalo do danes. Kljub temu da so nam knjige dostopnejše kot nekoč, pa ne pomeni, da je njihova vrednost manjša. 

Ko pomislim, koliko znanja, truda in ljubezni je potrebno, da knjiga izide, res ne morem ravnati drugače, kot da ta zaklad – knjigo darujem in nekomu privoščim, da bo ob njej užival in pridobival nova znanja. Res ne zmorem knjige vreči v kontejner za star papir.

Hvala, ker cenite knjige.

Sonja Logar

Moja prva in najbolj očarljiva prijateljica

Tinka Podjavoršek (Foto Božena Ambrozius)
Moja najbolj posebna prijateljica je tudi najstarejša in najzanimivejša. Radostno se ji zahvaljujem za vse najine skupne avanture, za vse pisane skupne poti. Od predšolskih, pastirskih časov, do današnjega »poletno-jesenskega« obdobja mi omogoča, da se srečujem z vsemi mislimi sveta. Tanke, debele, kratke, s slikami ali brez – same čarobne sogovornice, vedno pripravljene obogatiti moj svet.

Tudi Slovenija je dežela teh prijateljic, je dežela znanja, saj vsepovsod odkrivam ljudi, ki so jim knjige kot družinski člani.

Kako so mi te prijateljice – knjige – obogatile življenje, sem še posebej začutila ob ljudeh, ki se nikoli niso naučili brati niti pisati. Ki ob pogledu na knjigo ne začutijo vznemirjenja, izziva in povabila.

Nepogrešljive sopotnice, sogovornice, ki samo dajejo in se rade ujčkajo v nešteto rokah, nimajo stalnega naslova. Naj tudi naša prva vaška knjižnica postane zatočišče teh naših spremljevalk in naj vaški vitezi in škratje kmalu prečešejo vse njihove zaklade!

Tinka Podjavoršek

Učiteljice z veliko začetnico

Sija Chrysanthi (Foto Barbara Verdnik)
Tam pri šestih letih sem že tekoče brala, saj sem bila tretji otrok v družini in naša igra je bila v glavnem "šola" ... v osnovni šoli sem prebrala vso mladinsko literaturo, v srednji domačo in svetovno klasiko, zato sem poleg recitacij blestela v govornih vajah ... vse se je vrtelo okoli knjižnic in knjig ... še več, hodila sem k sosedom, ki so imeli naročen časopis Delo in izrezovala podlistek o naših odpravah na Himalajo ... edina v razredu sem vedela, kaj pomeni izraz »šerpa« ... moji radovednosti ni bilo videti konca ... če me je knjiga pritegnila, sem brala do jutra in odšla, čeprav neprespana, normalno v novi dan, toliko energije so mi dajale knjige.

Kasneje sem brala avtobiografije ter filozofijo, psihologijo osebnosti ... vse do Junga in duhovnih tradicij Vzhoda ... knjige so mi odpirale nove svetove, dajale odgovore na vprašanja o Življenju in Smrti, o zavednem in nezavednem, o uspehu in nesreči, o smislu materialnega in duhovnega bivanja ... o vsem, česar nas niso naučili v šoli in česar nam starši in mentorji niso znali pojasniti.

Bila so obdobja, ko nisem zmogla brati, takrat sem vedela, da je potrebno prebrano tudi premisliti, predelati, vtkati v svoje Življenje ... knjižnic nisem več obiskovala tako pogosto, knjigo sem kupila in jo brala po lastnem občutku brez časovne omejitve, nekatere na hitro, druge iz meseca v mesec ... 

Z gotovostjo lahko rečem, da so knjige botrovale temu, kar sem ... poleg razvedrila so mi bile vedno tudi kažipot, opora, pomoč, tolažba in predvsem Učiteljice z veliko začetnico ... knjiga ni samo okno v Svet, temveč vodnik v vse možne Svetove, ki si jih lahko zamislimo in če kateri Svet še ni bil opisan in izdan v knjižni obliki, se lahko tudi sami lotimo pisanja ... nenazadnje, knjiga je tudi vedno lepo darilo prijateljem ali sorodnikom.

Posebna priložnost in čast pa je prispevati knjige knjižnici in s tem širši skupnosti, zato hvala organizatorjem za idejo in izvedbo te plemenite akcije.

Sija Chrysanthi

Bogastvo jezika in blagostanje

Vinko Zupančič (Foto Dare Čekeliš)
Meni je knjiga dala besedni zaklad. Lahko bi bil še večji, če bi se malo bolj potrudil, potem ko sem odplaval v strokovne vode. Reševal me je v trenutkih stiske, kako ubesediti  mnenja, počutja ali biti preprosto sporočilen. Kako poživljajoče je ubesediti iskrive domislice in imeti dober občutek, da si razumljen. Knjige so zakladnice prispodob in védenja, na kar prisegamo od antičnih civilizacij naprej, in bogatijo izraznost naših sporočil.

Če že ne morem iz svoje kože, naj kot ekonomist posežem po domisleku Briana Traceya, da obstaja korelacija med bogastvom jezika in zasluženim denarjem. Premo sorazmerno. In ko moram oblikovati sporočila študentom podjetništva, potem sem neposreden: berite leposlovje!

Vinko Zupančič

Knjige, oh knjige ...

Branimir Gasparini (Iz osebnega arhiva)
Rad imam knjige. Kot bi mi jih sojenice ob rojstvu položile v zibko, da bodo postale bistveni del mojega življenja. Berem večinoma leposlovje. Skozi izmišljene zgodbe spoznavam svet okrog sebe, včasih tudi iluzijo sveta.

Letos mi branje ni šlo prav dobro od rok. Zlasti težko sem se prebil skozi roman reškega italijanskega pisatelja Osvalda Ramousa: Il cavallo di cartapesta, v italijanščini. Bogat, zahteven jezik. Vmes sem se dotaknil poezij Walta Whitmana, knjige o japonski umetnosti življenja Ikigaj ter dveh knjig bosenskih avtorjev Semezdina Mehmedinovića in Miljenka Jergovića. Trenutno imam na nočni omarici roman Zgodilo se je prvega septembra (in ne samo takrat), slovaškega pisatelja Pavola Rankova, a vmes sem že začel prebirati Igro in bisere, bivšega politika in vrhunskega alpinista Bogdana Biščaka.

Tiskane knjige naj bi počasi izginile na račun elektronskih. Najbrž se bo to v večji meri zgodilo, a le za generacije, ki bodo prišle za nami. Dokler nas bo nekaj, meni podobnih, se bo tiskana knjiga ohranila. Nekaj je na njej, kar me dela posesivnega. Knjige nočem le prebrati, hočem jo imeti – posedovati!

Zadnje čase v Sloveniji opažam, da vedno več ljudi piše in izdaja knjige. Ali jih sploh kdo prebere? Kakšne kakovosti so? So le spomeniki samoljubja? Ali pa so to dobra in hvalevredna dejanja, saj na ta način potrjujejo, da je slovenski jezik živ in z njimi ohranjamo svojo trdoživost in voljo do preživetja?

Zelo podpiram slovensko besedo iz našega jezikovno obrobnega istrskega okolja in upam, da se bo slej ko prej pojavila v tem prostoru pisateljica ali pisatelj svetovnega pomena. Torej, spodbudimo mlade k branju. Odprimo jim vrata sveta skozi branje in knjigo. Knjižnica v Sv. Antonu pa naj k bralni kulturi prispeva dodatni delček.

Branimir Gasparini

Otok miru sredi razpršenega sveta

Božena Ambrozius (Iz osebnega arhiva)
Imam srečo, da sem jih spoznala in vzljubila zelo zgodaj. Knjige so bile namreč v naši družini najbolj običajno darilo ob rojstnem dnevu in novem letu ter nagrada ob zaključku šolskega leta. Brali smo jih vsak zase, v tišini, pa tudi na glas, vsej družini. Z mano so poležavale v postelji in na plaži, med dolgočasnim poukom so se skrivale pod šolsko klopjo, spremljale so me na potovanjih, v vsakem življenjskem obdobju so mi razkrivale svet zunaj in znotraj mene. Z ljubeznijo sem ustvarjala svojo osebno knjižnico, prav tako pa sem si knjige rada izposojala. Še posebno, če so bralci pred mano vanje vpisovali opombe in označevali zanje pomembne dele besedila. Mnogim se to zdi skrunjenje, zame pa je knjigam dodalo vrednost, saj sem poleg sveta pisca tako zaslutila tudi svetove bralcev.

Sčasoma so stopali v ospredje drugi mediji. Zlasti televizija in računalnik sta postajala vse pomembnejša informatorja in družabnika, ki sta nudila tudi hiter odklop od stresnih obveznosti. Po upokojitvi sta osvojila še več moje pozornosti in časa - do točke, ko sem se zavedla, da ob množici informacij, oseb, zgodb in oglasov moj notranji svet postaja kaotičen. 

Vse raje izklapljam ta trušč in v mirnem kotičku vzamem v roke knjigo. Da me, podobno kot meditacija, narava, glasba ali ljubezen, iz razpršenega sveta popelje na otok zbranosti in miru. Od tam bolj jasno vidim in bolj poglobljeno delujem.

Božena Ambrozius

Napolnimo srce in dušo!

Še pomnite, kako smo kot otroci tekali za kresničkami, ki so izginjale v večernem mračenju ... pa planktona, ki se je fluorescentno zalesketal, ko smo v temi med vožnjo s čolnom z roko vlekli po morski gladini ... pa vonja po pravkar pečenem kruhu, ki se je v nedeljo zjutraj prismukal v toplo posteljo?

To so trenutki, ki napolnijo srce in dušo s toplino in pristnostjo.

In prav to iščem v knjigah. Iščem globoko misel, ki bi mi osrečila in osvežila srce. Iščem besede, ki bi mi še dolgo zvenele v duši in me polnile z upanjem in zaupanjem, z ljubeznijo in lepoto. Ki bi mi pomagale, da lahko uzrem lepoto in smisel okrog sebe, v ljudeh, v delu, v življenju …

Polnímo naša srca - ne s strahom, žalostjo, jezo, temveč z lepoto, pogumom, upanjem in ljubeznijo! Potem bomo to pošiljali tudi v svet.

Branka Brauweiler