Z družinsko karanteno ščitimo sebe in druge

Objavljamo zapis, ki smo ga prejeli od Sare, visoko noseče mlade mamice

To je prva pandemija, s katero se kdorkoli od živih sooča. Teoretično vemo, kaj je prav, imamo protokole in zakone, strokovnjake in izkušnje iz drugih držav, a v praksi stvari niso tako preproste. Predvsem, ker je za uspeh ključno sodelovanje velike večine, če ne vseh prebivalcev naše države, kontinenta, kmalu sveta.

Po eni strani se nam, kakorkoli ukrepamo, zdi vse eno veliko pretiravanje, po drugi strani pa nič ni dovolj dobro, dovolj strogo - resnično čuden občutek za posameznika. Slišimo novinarje po televiziji, kaj smemo in česa ne, a se še vedno sprašujemo, ali ne bi vseeno šli k staršem na obisk, pa na sprehod do morja v takem lepem vremenu, saj tam ni nobenega, zakaj ne bi šli v gozd, pa v oljčnik malo obrezat oljke, si mogoče uredit vrt ... 

K težavnosti moje situacije pripomore dejstvo, da sem visoko noseča in verjetno bom rodila v vrhuncu tega kaosa, brez moža, ki bi me lahko v porodni sobi podpiral in v neznanih okoliščinah; razen tega imava dvoletnega sina in živimo z nono, ki je stara 80 let. Na srečo že tako oba delava od doma in vsaj ta del tranzicije v novo situacijo ni bil pretežak. A navadno je sin v vrtcu in zelo veliko podpore dobimo od starih staršev. 

Foto: Jernej Soban

V samoizolaciji smo dober teden, čeprav je sin zaradi bolezni doma že tretji teden. Vsak dan odgovarjam na njegova vprašanja, zakaj ne morem takoj po jogurt v trgovino, ker ga je zmanjkalo, zakaj ne moremo v vrtec, v Adrijo, na igrala, metat kamne v morje. Vsako uro razlagam, zakaj ne bi bilo prav, če bi se srečevali z nonotom in noni, z babico in dedijem. In prosim sinka, naj razume, da ata dela in se zato z njim ne more igrati in da se mamica že težko premika in ne more tekati za njim, kot bi si oba želela. Še dobro, da imamo vsaj vrt, izoliran od javnosti, da lahko te lepe dneve preživljamo zunaj, se igramo v peskovniku in se gugamo, nabiramo rože in božamo muce. A kljub temu vsi že počasi zgubljamo potrpljenje, sploh ko pomislimo, da bo tako še dva, tri tedne, verjetno pa mesece, ker bo potem prišel še dojenček. Pogrešamo stare starše in naša druženja, a zaradi njihove in naše varnosti je bolje, da se ne videvamo. 

Predvsem pa nas mlade preseneča neodgovornost najbolj rizičnih med nami - tudi najini starši nam razmeram navkljub povedo, da so šli danes »samo« v mesnico ali na pošto, skočili v trgovino, da so na sprehodu srečali znance, češ da le ni tako hudo, saj so videli tudi druge ljudi, ki hodijo okrog. Tisti, ki redno spremljamo situacijo v drugih državah tudi izven okvirov poročanja naših medijev se zavedamo, kako nevarno je tako početje in kako ni vredno tvegati zdravja naših najbližjih za hiter, nepremišljen opravek. Počutimo se kot starši neukrotljivih najstnikov, ko jim razlagamo, da to ni gripa in da naj dvakrat razmislijo, preden kam gredo. In vseeno nas starši vsak dan sproti postavljajo pred dejstvo in vedno znova sprašujejo, če in kdaj lahko pridejo na obisk, in vnuka brez premisleka po telefonu dražijo z najljubšimi aktivnostmi, ki jih navadno skupaj počnejo. Tako smo vsak dan znova primorani debatirati in tehtati, če le ne bi šli na obisk, če mogoče res pretiravamo, in smo na koncu mi tisti grozni, ki prepovedujemo stike. 

Tudi če kdo krši pravila, to ni izgovor, da se jih mi ne bi držali.

Zahtevno je. Še bolj, ko vidiš slike ljudi, ki se karantene ne držijo, se s tem celo hvalijo po družbenih omrežjih in se iz situacije norčujejo, odgovornosti za svoja dejanja pa nazadnje ne bodo prevzeli. Težko je, ko se svojim prepričanjem navkljub zasačiš pri odobravanju vsak dan bolj restriktivnih ukrepov vlade, ker se zavedaš, da bi bilo brez njih še huje. 

Največ kar lahko kot posamezniki naredimo v tej situaciji je, da pomagamo našemu zdravstvenemu sistemu in osebju in ne zbolimo vsi naenkrat zaradi naše brezbrižnosti. Tudi če delavci še vedno delajo v proizvodnji, če soseda sprehaja psa trikrat na dan in če hodijo ljudje na pošto vplačat Loto - to niso izgovori, da se mi sami navodil ne bi držali. Prispevati želimo svoj delež, da preprečimo kolaps zdravstvenega sistema, kakršnemu smo priča drugod, in ki v praksi pomeni težko odločanje triaže, kdo bo statistično dovolj "vreden" pomoči in za koga je "škoda" respiratorja. Na tistih, ki se resnosti situacije zavedamo pa je, da zaščitimo naše bližnje in jim dajemo zgled, kako ravnati. Če bo vse po sreči, bodo šli otroci septembra v šolo. Sicer ne bomo dočakali vrtnin, ki jih v teh časih hitijo vzgajati naše pridne roke. Zato #ostanidoma.