Ko se politika ne vmešava v kulturo, pač pa jo podpira

Foto Dean Grgurica, vir: obcina-ankaran.si

V četrtek, 23. septembra, je bila v Ankaranu svečana podelitev Nagrade Alojza Kocjančiča Bertu Pribcu, pesniku, prevajalcu, esejistu in Istranu – človeku z veliko začetnico. Strokovna komisija je v obrazložitev zapisala, »da je bil tako s svojim književnim opusom kot tudi z javnim delovanjem zgled ustvarjalne osebnosti, pokončnega in aktivnega človeka, ambasadorja slovenstva v svetu, obenem pa ambasadorja tuje kulture in ustvarjalnosti v Sloveniji«. Kocjančičevo nagrado so mu namenili že leta 2011, vendar je takratna oblast v Kopru menila, da si je Bert Pribac ne zasluži. Po desetih letih so obalne občine dosegle sporazum, da se Kocjančičeva nagrada obnovi, ter določile, da je sklep strokovne komisije o podelitvi nagrade dokončen in ga občinski sveti, torej politika, ne morejo spreminjati. Komisiji, v katero so imenovani priznani umetniki in kulturni delavci, je tako dano polno zaupanje v njeno strokovno in neodvisno odločanje. 

Žal Bert Pribac nagrade ni dočakal; preminil je 13. maja 2020. V njegovem imenu jo je prevzela družina, žena Ljuba ter sinova Simon in Ivan.

Pribčeva družina (Foto Sonja Logar)

Pesniški večer v režiji Vladimirja Jurca je bil v celoti posvečen Pribčevemu opusu. V njem so poleg Jurca nastopili tudi Meta Kušar, Maja Blagovič, Vesna Jevnikar, Tinkara Kovač, Daniel Matič in Denis Beganović, ki je uglasbil Pribčeve verze, kar je bila, po besedah soproge nagrajenca, njegova tiha želja.

Foto Dean Grgurica, vir: obcina-ankaran.si

V uvodnem nagovoru je Barbara Švagelj, podžupanja Občine Ankaran, predstavila pomen nagrade Alojza Kocjančiča in spomnila, zakaj je imenovana prav po njem.

Dejala je: »Otroštvo je preživel v bedi, a z vztrajnostjo in voljo, ki bi jo danes lahko zavidali, dosegel cilj, ki je bil v tistih časih težko dosegljiv. Šolal se je in izobrazil, ves čas pa je ohranjal svoje korenine in poudarjal Istro v sebi. Tako zelo, da ga je nemirni duh vzpodbudil k pisanju, s svojim pisanjem in delovanjem pa je vzbujal istrsko zavedanje in ponos tudi v svojih faranih, soljudeh. »Vse, kar sem, si Istra, ti mi dala, pečat si užgala za vse dni«, je nekoč zapisal. Morda najbolj zanimiva poteza tega izjemnega moža je ravno dejstvo, da je bil z vsem srcem in dušo Istran, svoje pesmi pa je pisal izključno v knjižni slovenščini. Čeprav v nasprotju s takratnimi fašističnimi zakoni, je v svoji cerkvi vedno pridigal v maternem jeziku. Njegov opus ni obsežen, a se v njem tudi z izbiro jezika izraža širina njegovega duha in zavedanje nepogrešljivosti kulture za obstoj posameznika in skupnosti. Razumel je svoj položaj v družbi in odgovornost, ki jo je s tem položajem sprejel. Tej odgovornosti se ni izmikal, nasprotno, v slogu kaplana Čedermaca je tudi osebno tvegal, da je delal prav. Kulture ni razumel le kot umetniško ustvarjanje, navdih in lepoto misli, pač pa kot konstitutivni element naroda, kot sredstvo dialoga in tisto človeško podstat, ki nam omogoča razumeti potrebe in osmisliti višje cilje, četudi se včasih ne skladajo z osebnimi.«

Foto Dean Grgurica, vir: obcina-ankaran.si

Govor je zaključila z besedami: »Istra je bila in vedno bo multikulturen prostor, širokogrudna mati, ki v svoje naročje sprejme vsakogar, ki tukaj požene svoje korenine in se ustali. Trije narodi, tri države, cela vrsta narodnosti in ljudi, ki so iz različnih razlogov skozi zgodovino prihajali in ostajali in vsakokrat dodali svoj kamenček, sestavljajo nikoli dokončan mozaik. Letošnji nagrajenec, Bert Pribac, ki je najbrž po golem naključju svojo zbirko izdal v istem letu kot Alojz Kocjančič, je epitom svetovljanskosti Istre, ki sprejema vse, a je vžgana v vsakega od nas, četudi se znajdemo na drugem koncu sveta. Morda zaradi te širokogrudnosti včasih čutimo, da se naša istrskost izgublja, da ne prepoznamo več lastne identitete, a hkrati je ravno ta širokogrudnost tisto, na kar smo Istrani lahko najbolj ponosni in nas v veliki meri definira. In ravno zato moramo ohranjati sporočilo Alojza Kocjančiča iz Kubeda in vseh drugih alojzev kocjančičev, ki so s svojo širino duha in odprtim srcem naredili največ ravno za istrsko stvar. Tudi po njegovi zaslugi imamo v kulturi veliko pokazati, še več pa bomo lahko naredili in ustvarili, če bomo le premogli njihov pogum in drznost, če bomo razumeli in sprejeli svojo odgovornost do skupnosti in naše Istre.«

Dogodka se je udeležilo veliko poslušalcev, ki so izvajalcem namenili buren aplavz. Kako bi bil šele vesel Bert Pribac, če bi doživel tako lep večer v Istri, ki jo je tako ljubil!