- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Naslovna slika: Okuženi s koronavirusom na 100.000 prebivalcev po statističnih regijah (Vir: NIJZ)
Na Primorskem oziroma v Goriški in Obalno kraški statistični regiji je glede na podatke precej manj okuženih kot v večini drugih slovenskih regij, stanje pa je ves čas stabilno. Na Goriškem je že nekaj dni 21 okuženih in v Obalno kraški regiji 24 primerov, s tem da jih je v Kopru 13, v Piranu in Izoli po 4, v Sežani 2 in v občini Hrpelje Kozina 1. Smrtna žrtev je ena. Na Goriškem živi v 13 občinah 118.000 in v Obalno kraški regiji v 8 občinah 114.000 prebivalcev ali okoli osmina vseh prebivalcev Slovenije.
V pomanjkanju podatkov in analiz s strani vladne skupine in vlade se sprožajo vprašanja in odgovori, zakaj je v zahodni Sloveniji, ki meji na Italijo in so prebivalci obeh držav v stalnih stikih, tako malo okuženih. COVID-19 se je po Evropi vendar začel širiti prav iz Italije, ki je po okuženih ter žrtvah ena najbolj prizadetih držav na svetu.
Slišali smo razlage, da prebivalci gledajo italijansko televizijo in so bili zato mnogo bolj previdni, ali pa so imeli preprosto srečo.
Ponujam še eno tezo in to je, da lahko razloge za večjo oziroma manjšo obolevnost po slovenskih regijah iščemo v razporeditvi letošnjih počitnic. Kronologija tudi pokaže, kako zelo hitro se je vse dogajalo, kako ljudje na počitnice niso odhajali izzivat okužbe, ampak ne v prvem in ne v začetku drugega tedna stanje ni zgledalo pereče niti blizu nas. Žal se je zlasti za drugi teden počitnic pokazalo, da je bil virus mnogo bolj razširjen kot so ocenjevali v Italiji, kaj šele v sosednjih državah.
Kronologije in sledenja dogodkom sem se lotila tudi zato, ker je bil vsak okužen v svojem okolju sprejet skoraj kot krivec. Človeka, ki je imel to smolo, da se je nekje srečal z bolnim s COVID-19, smo takoj obtožili neodgovornosti, takoj smo stigmatizirali njega in zraven še njegovo družino, ga celo napadali. Tako je začel rasti dvojni strah: strah pred boleznijo, njenim potekom in posledicami ter strah pred reakcijo okolja, če slučajno zbolim.
Govorim iz lastnih izkušenj. Vsako leto me v začetku leta vsaj dva meseca muči alergija, srbijo me oči in se solzim, kiham in smrkam, včasih mi alergično vnetje zleze po bronhijih navzdol, tudi pljučnica se je iz tega že razvila. Kot verjetno vsak prebivalec slovenske Istre hodim pogosto čez bivšo mejo v Italijo in celo smučala sem. Čista groza. Kriva sem. Priznam, kar stresno je bilo, ko je vsak kašelj ali uporaba robca sprožila misel, kaj pa če ni samo alergija. Poklicala sem na svetovano številko, kjer so mi rekli, da nisem kandidatka za testiranje in vsak dan sem se ves čas pozorno poslušala. Še vedno sem zdrava in še vedno kiham.
Zdaj pa poglejmo nekaj datumov in dogodkov.
Ko se je v Italiji 14. februarja zgodil tako imenovani nulti pacient (četrti uradni primer), pri katerem so diagnosticirali prehlad, a je bil okužen s COVID-19, so se družine z Goriške, Obalno kraške, Gorenjske, Notranjske, Zasavske in osrednjeslovenske regije odpravljale na počitnice. Med njimi jih je veliko smučalo v Italiji, pa tudi v Avstriji in doma.
Ko se je prvi teden počitnic prevesil v drugo polovico, je bila 19. februarja v Milanu nogometna tekma med Atalanto in Valencio. Nanjo je z avtobusi, vlaki in drugimi prevozi prišlo 40.000 prebivalcev Bergama. Nekaj dni zatem se je pokazalo, da je bila po opisu tamkajšnjega zdravstvenega osebja to biološka bomba za Bergamo.
Prvi del zimskih počitnic se je končeval, ko so imeli 21.2. v Italiji (Padova) prvo smrtno žrtev COVID-19 in nekaj deset znanih primerov okužbe. V soboto 22. februarja so se na zimske počitnice odpravili prebivalci Jugovzhodne Slovenije, Koroške, Podravske, Pomurske, Savinjske in Posavske regije.
V Lombardiji pa so ta dan zabeležili 112 primerov okužb in italijanska vlada je odredila izolacijo desetih mest v Lombardiji. Verjetno se karantene niso vsi držali, zlasti, če niso imeli nobenih simptomov bolezni.
Drugi teden zimskih počitnic se je končal in Slovenci so se 29. februarja vračali domov.
Prvega marca, torej 11 dni po tekmi, se je v Bergamu začel kaos, ambulanta oddelka za pulmologijo v bolnišnici je bila natrpana do zadnjega kotička.
4. marca je bil v Sloveniji prvi primer koronavirusa ugotovljen pri moškem, ki je pripotoval preko Italije iz Maroka. Že 6. marca so odkrili okužbo zdravnika iz Metlike, ki je smučal v Italiji. V Šmarju pri Jelšah se je okužila učiteljica, ki je bila v Italiji – potrditev primera je bila 19. marca. V Ljutomeru v DSO je bil prvi primer 27.3., čez 5 dni je bilo tam že 33 okuženih. V četrtek (16.4.) je bilo že 102 okužb: pri 75 stanovalcih, 20 zaposlenih in 7 zunanjih sodelavcih.
Verjetno so vsi trije prvookuženi v Metliki, Šmarjah in Ljutomeru smrkali in se slabo počutili kot že nič kolikokrat prej in si rekli »bom že potrpel, viroza pač«. A tokrat ni bil zgolj prehlad ali viroza. Bil je COVID-19 in okužba se je začela prenašati v teh malih krajih, kjer so žal zabeležili na število prebivalcev največ okužb in največ smrti. Opozorila iz domov, da največja nevarnost pred koronavirusom preži v domovih za starejše, ne v kavarnah in diskotekah, so začela na vlado prihajati že 14. marca.
Število umrlih s Covid-19 po občinah in regijah (Vir: Covid-19 Sledilnik)Tudi pri nas so se potem stvari hitro odvijale. Epidemija je bila v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih razglašena 12. marca (8 dni po prvem uradnem primeru), ko je bilo v državi 96 primerov okužb s korona virusom. Takrat so bili sprejeti ukrepi o zaprtju šol in vrtcev, omejevanje prehoda na meji z Italijo, umirjanje javnega življenja, delo na domu. Največji javni dogodek bi se moral zgoditi v soboto 7. marca s koncertom Andree Bocellija v Stožicah, a so ga odpovedali.
Ob 40.580 testiranjih je bilo do 19. aprila 1.317 pozitivnih oseb, od tega več kot polovico v domovih.
Nova vlada je po prevzemu oblasti ukrepe zaostrovala, a ne tam, kjer je bilo najbolj pereče. Odkar se je virus pojavil v Evropi je bilo evidentno, da so najbolj ranljive skupine starostniki z vrsto pridruženih bolezni. Kljub prošnjam in pozivom, da naj domovom za starostnike priskrbijo zaščitno opremo in testirajo tam zaposleno osebje, saj se starostniki med seboj ne okužijo sami, se nič od tega ni zgodilo. Zato so postali žarišče bolezni in smrti. Seveda je zanimivo imeti takšne in drugačne metodologije, matematične algoritme in druge teorije o poteku bolezni. Vendar smo imeli v Sloveniji, potrjeno pa že prej v Italiji, praktične izkušnje, kako preprečiti širjenje okužb med najbolj ranljivimi: testirati zaposlene v DSO in v zdravstvenih ustanovah ter jih v primeru pozitivnega brisa ne spustiti med bolnike ali starostnike. Ko slednji obolijo, pa jih premestiti v primerne zdravstvene ustanove.
Nova vlada ni ukrepala tam, kjer je bilo najbolj pereče.
Najbolj potrebnih ukrepov vlada v več kot mesecu dni ni sprejela. Dnevno smo dobivali mnogo podatkov, a brez možnosti primerjav. Strokovnih analiz ni bilo in zlasti ne ukrepov, ki bi temeljili na njih. Zdaj bo zanimivo, ker tudi ustavno sodišče zahteva, da vlada s strokovnimi argumenti dokaže, da ukrep prepovedi prehajanja občinskih mej pozitivno učinkuje. Ta ukrep je bil sprejet 29. marca, ko se je število okužb in smrti povečevalo skoraj samo v DSO. Tam pa ukrepov, testiranj in zaščitne opreme (šele pred dnevi) niso dočakali.
Današnje stanje je 70 mrtvih, od katerih je vsaj 60 iz domov za starostnike. V zgolj treh malih krajih, kjer se jim je zgodil virus v domu, imamo največ primerov okužb in smrti: Šmarje pri Jelšah 170 okuženih in 25 mrtvih, samo v dveh dneh že 11 novih primerov. Ljutomer 107, v dveh dneh 7 novih primerov in 4 mrtvi. Metlika 62, 6 novih primerov in 14 mrtvih.
Čakamo strokovne argumente, kateri vladni ukrepi so pozitivno učinkovali na stanje v DSO.
Stolpci prikazujejo število potrjenih primerov COVID-19 po starostniih skupinah. Modra črta pa kaže delež okuženih na 100.000 prebivalcev vsake starostne skupine. Starejši od 75 let naprej so daleč najranljivejši. (Vir: NIJZ; podatki do 12. 4. 2020)