Berimo, sanjajmo, širimo obzorja

Breda Biščak, od leta 2012 prebivalka Spodnjih Škofij, je bila lani v središču pozornosti javnosti. Anglistka in komparativistka je namreč dobila najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado, ki si jo je prislužila s prevodom romana ameriškega pisatelja Johna Williamsa Avgust. To je tudi najvišje priznanje, ki ga je lani dobila kakšna krajanka ali krajan Škofij. Od leta 2005 je prevedla že 25 knjižnih del, bila je zavzeta novinarka in voditeljica oddaj na radiu, v zadnjem času pa se ukvarja še s psihologijo oziroma psihoterapijo.

Foto Barbara Verdnik

Kako v skromno odmerjenem prostoru spregovoriti o treh tako kompleksnih področjih, kako se lotiti Bredinih trikotnikov in jih približati škofijskim bralcem? Kako živi med Lucijo, Škofijami in Logatcem, povezuje novinarstvo, prevajalstvo in psihoterapijo? Kam umestiti Škofije leta 2017, ko se je zaradi beguncev javno izpostavila na zboru krajanov in v pismu bralcem, v katerem je zapisala, da so Škofije simptom? 

Najin pogovor kmalu pokaže, kako delo ali poglabljanje na enem področju pomaga razumeti drugega, kako si družbene pojave lažje razlagamo, ko spoznavamo vzorce, ki nam vladajo že tisočletja. Če imamo ob tem odprt še pretok med zavestnim in nezavednim, torej če sanjamo oziroma se naučimo razumeti svoje sanje, pa dobimo rentgensko sliko tega, kar se dogaja v naši notranjosti.

Najprej je beseda, jezik kot odslikava sveta in družbe, knjiga. Ljubezen do knjige se je začela že v otroštvu, zdaj pa je vsak prevod tudi potovanje k novim znanjem in razmišljanjem. Breda poudarja, kako pomembna je knjiga v otroštvu, da je spremljevalka družine in da če stika z njo doma morda ni, naj otroke v svet knjig popelje šola. Z igro, pravljicami, bralno značko, na zabaven način. »Mi, ki smo toliko v knjigah, pa ne smemo pozabiti na realnost. Knjige naj ne bodo beg.«

Ko govoriva o knjigah, se že dotikava kulture, identitete, lokalne in širše zgodovine, ki vpliva na naša življenja. »Brez dvoma nas Slovence najbolj povezuje šport, ob njem pozabimo na vse razlike. Tudi država šport promovira in spodbuja, kar je prav. A podobnega odnosa ni do kulture, visoka kultura je vedno nekje na obrobju, skoraj nikogar ni, ki bi ti jo približal, razložil, država ali občine redko pokažejo, da kulturo cenijo. Tako se zdi, da se vedno znova potrjuje to, kar nam pripoveduje zgodovina – izobraženo prebivalstvo ni v interesu oblasti.«

Človek je povezan s prostorom, ta nas oblikuje, lokalna zgodovina nas zaznamuje in vse to vpliva na identiteto, ki jo je treba ohranjati in graditi. »Samo poglej, kaj vse se je dogajalo na Škofijah, na nekaj kvadratnih metrih imamo bivšo cono A in B, Morganovo črto, spomenik rimski cesti, nekateri kraji so bili naseljeni že v bronasti dobi, imamo izjemnega poznavalca ledinskih imen. Zgodovina Škofij je veliko polje, ki bi ga bilo vredno odpreti, obuditi spomine. A do lokalne identitete mora imeti pravi odnos oblast in jo spodbujati.«

In zakaj sva govorili o tem? Ker se Breda ukvarja s psihoterapijo in zelo dobro ve, da vse našteto vpliva na človeka. Včasih skozi sanje. »Vsak človek sanja, čeprav se tega ne zaveda. Malokdo pa se z njimi sooči, kar je škoda. Sanje nam dajo uvide, ki so dragoceni v vsakdanjem življenju, pri soočenju s konkretnimi vprašanji. So zaklad, ki ga nosimo v sebi.«

Foto Barbara Verdnik

Zakaj nas je strah beguncev?

»Ko sem prevajala knjigo Podivjana celina Keitha Lowa, v kateri je pretanjeno povezoval osebno in kolektivno v grozi po 2. svetovni vojni, sem se veliko naučila. Vsa Evropa je bila polna razseljenih ljudi, povsod so jih zavračali, govorili so o posiljevalcih in tatovih. Danes torej nič novega. Takrat je Generalna skupščina OZN (leta 1950) ustanovila začasni urad visokega komisariata za begunce, ki deluje že skoraj sedemdeset let in je v tem času poskrbel vsaj za milijon beguncev. Kaj je begunec? Nekdo, ki je moral od nekod pobegniti, pred nasiljem, lakoto. Nekdo, ki si želi boljše življenje. Šokiralo me je, da ljudje beguncem očitajo, da si želijo boljšega življenja. Kdo pa si ga ne?«

Potem pa oblastniki strah še spodbujajo in z nami manipulirajo, nas razdvajajo.

»Samo k mojemu zadnjemu prevodu Avgusta se moramo vrniti (63-14 pr. n. št.), v rimski čas, ko sta se uveljavila slogana »deli in vladaj«, »kruha in iger«. Tako kot takrat, oblasti tudi danes vedo, da če bodo ljudi med seboj sprli, bodo lažje vladali; če jim bodo dali kalamare in novoletne lučke, bodo ljudje pozabili na probleme. Tehnologija nas je prehitela. Človeška psiha se namreč zelo počasi spreminja, ostaja praktično enaka.«

»Zato berimo, sanjajmo, širimo obzorja, pa nas bo manj strah in bomo lažje prepoznali manipulacije.«