Varna starost z univerzalno pokojnino

V prejšnjem prispevku sem zapisala nekaj besed o načinih zaposlovanja, ki so preprosti, transparentni in privlačni za mlade iz vsega sveta. Presenetila pa je tudi politika pokojnin.

Na poti proti polotoku Coromandel smo naredili manjši ovinek, da bi se srečali z rojakom Vinkom z Dolenjske, ki živi z ženo na Novi Zelandiji že 35 let. Ustvaril si je družino in bil podjetnik, zdaj pa sta z ženo upokojenca, ki še vedno po malem delata in živita v avtodomu. Nekje na vzhodni obali Severnega otoka iščeta primerno veliko zemljišče, kjer bi se ustalila. A se jima pri več kot 60 letih nikamor ne mudi. V pogovoru z njim in kasneje na poti z domačini smo dobili potrditev, zakaj je otok na eni strani tako mlad, po drugi pa kar žari od dobrega počutja vseh generacij. Starejše srečuješ in spoznavaš na pohodih, v adrenalinskih doživetjih, ob kozarčku odličnega vina v dopoldanskih ali popoldanskih urah, na sprehodih in v parkih. Začutiš, da jih ne skrbi, kako bodo preživeli starost. To je politika pač uredila.

Novozelandski pokojninski sistem ima tri stebre:  državno pokojnino v prvem stebru, sheme za poklicno pokojnino in program KiwiSaver v drugem stebru ter zasebne pokojninske prihranke v tretjem pokojninskem stebru.

Vinska regija Marlobourgh

Vinko je seveda dober poznavalec razmer in življenja v novi domovini, zato nam govori o politiki in političnih strankah, o dolgoletni vladavini farmarjev, ki so vodili sicer konzervativno, ampak tudi socialno politiko. Kdo bolje kot kmetje na primer ve, kako s starostjo pešajo moči, kako zelo pomembno je varno in človeka vredno staranje. Zato imajo v Novi Zelandiji univerzalne pokojnine.

Priznam, da tega nisem vedela in tudi, da o tem nisem do tedaj slišala še nič konkretnega. Pri nas se sicer kar precej govori o univerzalnem temeljnem dohodku, a do zdaj prav veliko praktičnih rešitev za slovenske razmere ni bilo slišati. O univerzalni pokojnini kot rešitvi oziroma preprečitvi revnega preživljanja starosti pa še nihče ni spregovoril.

Torej, na Novi Zelandiji ima vsak državljan, ki doseže 65 let starosti in v državi stalno prebiva vsaj 10 let, ne glede na dolžino delovne dobe, pravico do univerzalne pokojnine. Njena višina je odvisna od povprečja plač v predhodnem letu, kar pomeni, da je znašala lani dobrih 1.100 evrov. Je možno s tem dostojno živeti?

Vinko pravi, da je. Izbiraš lahko med različnimi načini preživljanja starosti. Na primer v izredno urejenih in prijaznih domovih upokojencev, kjer je mesec dni delala tudi Ika in potrdila visok standard bivanja. Življenje je cenejše v manjših krajih. Če prodaš nepremičnino v Aucklandu ali v turističnem mestu in se preseliš v manjši kraj, problemov s preživetjem nimaš veš. Ljudje izbirajo tudi življenje v avtodomih in potujejo po državi, živijo v hišicah v naravi ali s pomočjo v gospodinjstvu. Skratka, veliko možnosti za različne okuse.

Univerzalna pokojnina pripada vsem, tudi če niso imeli pogodbe o delu niti za en dan. Tisti, ki imajo svoje pokojnine iz dela oziroma zaposlitve, pa dosežejo mnogo višje zneske. Nemalokrat se zgodi, da se univerzalni pokojnini odrečejo, saj jim njihova zadošča. 

Novozelandski javni pokojninski sistem, tako imenovana superannuacija (NZS), se razlikuje od javnega pokojninskega sistema v številnih drugih državah. Njegov glavni cilj je zagotoviti socialno zaščito in ne nadomestiti zaslužka. Pavšalna pokojnina, za katero se ne plačujejo prispevki, se izplača vsem prebivalcem, ki izpolnjujejo zahteve za prebivanje v starosti 65 let. Pokojnina se financira iz splošnih davčnih prihodkov. Za vse ugodnosti, prejete v okviru NZS, velja davek na dohodek. Pokojnina se izplačuje ne glede na to, ali je oseba še vedno zaposlena ali ne. Nova Zelandija ni predpisala obvezne upokojitvene starosti in delodajalci v pogodbah o zaposlitvi ne smejo določiti obvezne upokojitvene starosti. Predčasna upokojitev je omejena in je ne spodbujajo.

Univerzalne pokojnine in preprost način zaposlovanja, ki je bil predstavljen v prejšnjem delu, pomenijo tudi veliko manj birokracije in “izumljanja” socialnih transferjev ter bojazni, kako bodo ljudje, ki so vse življenje trdo delali, v starosti sploh preživeli. 

Blenheim